V mestnem parku z ene od nižjih vej visi nekakšen velik in brenčeč grozd. To je čebelji roj. Prav tisti roj, na katerega je naletel potepuški mucek Peter, ko se je igral z jablanovimi cvetovi. Hudo se ga je prestrašil. Pomirila ga je šele prijateljica vrana Sivka, ki mu je razložila, da je to čebelja družina, ki si išče nov dom. Sklenila sta, da bosta čebelam pomagala po svojih najboljših močeh.

»Pozdravljene, punce!« je Sivka prijazno ogovorila čebele. »Od kod ste priletele?«

»Od tamle zgoraj,« ji je odgovorila ena od čebel in pokazala na visoke sive stolpnice, ki so stale med mestnimi bloki nedaleč od parka. »Tam so naši panji.«

»Kdo pa skrbi za vas?« je zanimalo Sivko.

»Naš čebelar, Urban. Zelo dober je z nami. Zagotovo bo vsak čas prišel po nas in nam uredil novo bivališče.«

»Pa je videl, kam ste odletele? Vas bo lahko našel?« je vprašala Sivka.

Čebele malo razmišljajo, se posvetujejo in nazadnje povejo:

»Ne, ni nas videl, ker ga ni bilo doma. Mislite, da nas bo vseeno našel?«

Sivka in Peter se spogledata. Jasno je, da čebele čakajo zaman. Mesto je veliko, ogromno. Parkov s primernimi drevesi za roj je vsaj ducat, potem so tu še igrišča, drevoredi in drevesa kar tako, med bloki ... Roj bi se utegnil znajti tudi na kakšnem zelenem balkonu. Kjerkoli! Kako naj čebelar v tako velikem mestu najde svoj izgubljeni roj?

»Poiskali bomo vašega čebelarja,« odloči Sivka. »Ve pa ta čas, lepo prosim, počakajte tu. Nikamor ne begajte in takoj obvestite matico, naj ne skrbi.«

»Kako pa nameravaš to storiti?« je zanimalo Petra.

»V mestu živi toliko ljudi! Samo v tistih sivih stolpnicah jih je na stotine. Pa niti ne veva, kako je videti ta čebelar Urban.«

»Mestne golobe bova povprašala,« je rekla Sivka. »Povsod jih je dosti in zelo zvedavi so. Zagotovo so že neštetokrat preleteli vse stolpnice in bloke ter pretaknili balkone in terase po dolgem in počez. Naj me koklja brcne, če še niso slišali za čebelarja Urbana.«

Vrana Sivka je imela prav. Že v prvi golobji jati, na katero sta naletela, se je našel golob, ki je potrdil, da čebelarja Urbana dobro pozna.

»Urbana iščeta?« se je razveselil golob Tine. »Seveda ga poznam. Natanko vem, kje živi. Na terasi ima panje. Dober človek je, vedno je nasmejan in rad poklepeta z mano. Ko sem potreboval prostor za gnezdenje, mi je odlično svetoval. Pa tudi sam sem mu že nudil poštarske usluge. Veste, jaz sem bil včasih poštarski golob.«

»Spoštovani Tine, bi ga lahko nekako obvestili, da je v parku na jablani njegov čebelji roj in naj ga pride čim prej iskat?« je prosila Sivka. »Zelo se mudi.«

»Malenkost,« se nasmehne Tine. »Že letim!«

Peter mu je želel še nekaj reči. Nekaj o novem domu, takšnem pri dobrih ljudeh, takšnem, ki bi ga tudi sam potreboval ... Pa Tineta že ni bilo več.

Iskalna akcija